Ko bom velik bom pilot.

Zadnje dva tedna večjega napredka v mojem življenju ni bilo. Bilo je izredno udobno životarjenje, fjakanje sm in tja z maminim avtom, razstavljanje crknjenega računalnika, ki se je sprevrglo v manično iskanje stvari, v katere bi zapičil svoj šravfencigr¹, prehranjevanje skoraj izključno s tunino, čiščenje aviatork in posledično odkritje, da madeži, ki jih vidim niso madeži, ampak odsev mojih oči. Ja, bilo je veliko stvari, ampak napredka pa ne.

Letalo … kosilnica je stalno inoperative, ali pa je vreme ”neugodno”. Po definiciji nekoga drugega. Očitno ne vedo, da imajo opravka s fanatikom, ki bi letel tudi v megli. No, ne vedo še. Preveč jajc ali premalo strahu, you be the judge. Moram se pozanimat² kako poteka modularn študij letalstva. Prva stopnja je PPL³ toda kaj potem? SEP? IR? ME?⁴ Poslal sm bil tudi prošnjo za vpis v prvem roku v prvi letnik Fakultete za Strojništvo. To mi ugaja. Sploh, ker je zadeva od doma oddaljena slabih pet minut pišmevuhovsko-ležerne hoje. Pa tudi, ker se po štirih letih posiljevanja z umetnostjo, ki je nisem hotel, veselim učenja o stvareh, ki so zares pomembne na tem svetu. Tlaki, šravfi, vijaki, turbine, bati, motorji … I’m having a crisis. Top Gear style.

Čakam na pošiljko iz dežele nenehnega dežja. Usnjen flight bag, slušalke, ker so tiste default v kosilnici … ”Traumahawku” hreščeče in nezanesljive, in pa kneeboard, torej pisalna podlaga za med košnjo … letenjem. Čakam pa tudi na začetek PPL predavanj, ki se začno v ponedeljek. Vsak delavnik od 16h/17h do 21h. Pet tednov. Okoli 40 ur prakse. Od tega odletenih že 01:37. Potem checkride. In sm taksist za vse, ki mi plačajo gorivo . Nabijanje ur. Komej čakam … mrzlično ubistvu.

Zdej pa nazaj v životarjenje … sladko, sladko životarjenje

In ne. Funky-trubachy-sound me še ni minil .

1. Ja, izvijač je mišljen … [↩]
2. beri: prosit inštruktorja, da mi razloži [↩]
3. Private Pilot’s License [↩]
4. Ne da se mi pisat, kaj pomenjo okrajšave … google it [↩]

Letalo rezervirano dva tedna vnaprej. Usak dan sproti kenslam, kšn termin. Vreme kaže dobr, potem pa tole. 20 centimetrov. Mogoče malo manj. Učeraj sm hotu narest snežaka na terasi, pa je bil sneg presuh. Ni snežaka. Mi pa je uspelo z metlo iz strešnih oken odmetat sneg. Neizkušenim ne priporočam.

Soba je bolj ali manj ista. Ampak, kot pravi dec, sm zamenju dve žarnici in desko na WCju. In dodobra splaknil potapljaško opremo. Čakam na pomlad. No, čakam na pomladno vreme, mraz me ne moti, tudi sneg ne preveč. Moti me nizka oblačnost in slaba vidljivost. En fajn močn anticiklonček bi.

Valentinovo je pa kr neki. Pa čeprov to rečem, pomislim na romantiko. Ampak mislm, da midva ne rabva posebnih dni za romantiko. Nasrečo . Greva pa v toplice. Se topličat. Topla voda ja … … . Se pa vsekakor veselim skupnega vikenda.

V torek je pust. Trikrat lahko ugibate kaj bom. Jebeš. Enkrat. Po torku enkrat, bi se lahko lenobno odpeljal do letališča po jakno. Morda kakšno srajco, kravato, epavlete. Nevem, kaj ponujajo. Rabim tudi pilot-bag in pripadajoče zadevščine. Škoda, da sm moral oxfordovsko vrnit. Fletna je bla. Ampak nimam več računala, nimam VFR karte … šit, to bom pa zdle naroču. Usaj nekaj.

In pol enkrat je pa dvejsetka. In bom kr umru od starosti. Nevem, čudne poglede mam na te reči. Zadovoljen bi biu z 40 leti polnega življenja. Ubistvu sm preponosn, da bi živel, kot breme drugim. Bomo vidl, kako bo to. Ampak kot je rekla ena smešna bejba na jutubu ”20 is half of 40 and 40 is half of dead” … aja, ne mislm se brit do takrat. Bomo vidl, kok mi bo to uspeval ja …. .

Ta komad se mi pa vrti u glavi …

… odkar sm ga vidu v romunski reklami za kavo.

Najprej o življenju.

Sneži. Spet. Kljub mojim prošnjam. Kar pomeni, da je prva ura letenja spet premaknjena nekam neznano daleč v prihodnost.

Danes teden se mi začne še en potapljaški tečaj. In spet bom v zimsko morje rinu v mokri obleki. A smo al nismo. Btw, kdo ve kako je s parkiranjem čim bližje Piranski punti?

Ljudje ne znajo vozit. In pika! Ženska je stopila na zavoro, ko me je zagledala na krožišču. Ne le, da je stopila nanjo, pohodila jo je. Kolesa so se ji zablokirala in vozila je naravnost vame. Krava. Kura. Pohodu sm gas in zgrešila me je za slab meter. Budala. Potem pa probam bit prijazen in enmu modelu v kombiju na križišču poblendam in kažem, da ma ugasnjene luči. Tip mi pokaže fakiča. Kreten.

Sedaj pa, o goveji jušni kocki.

Goveja jušna kocka + 0.5l vrele vode + radodarna količina jušnih kroglic = pošteno dobr zajtrk.

Stvari se že tako obrnejo, da ti ni dolgčas. Meni ni. Pa čeprav ne študiram. Kaj delam? Spoznavam radosti 1.8l motorja in Mitsubishijeve All-Wheel-Drive tehnologije v kombinaciji s snegom. Berem priročnik za letalo Piper PA-38 Tomahawk, katerega ne znam na pamet in upam, da mi ga ne bo treba. Gledam na uro in skozi okno. Probavam, namreč, napovedati vreme. Zaenkrat neuspešno. Sivina je še vedno sivina. Se ne pustim jebat u glavo od sosedov od punce. Zasneži vse avte, gre tip spucat okolico svojega avta do zadnje snežinke že navsezgodaj zjutraj. Se zbudim par uric kasneje in se odločim, da še jz odstranim tistih 25 cm snega na strehi, šipi in havbi. Se trudim snega ne odmetat na place drugih ljudi, sploh če so spucani, ampak žal pade na njegovo mesto slabega pol kvadratnega metra snega, ki v debelino ne mere več kot centimeter. Pucam naprej in pride tip vn in začne težit, da mu bom jz tist spucou. Se ne strinjam. Argumentiram, da ni moj problem če mi on ne da možnosti nikamor odmetat snega. Hoče on mene nazaj z ”Pol ti pa ne bom skidou kupa za avtom”. Odide. Pogledam za avto in res – skoraj meter visok kup snega. Ampak japonec ima velika jajca.

Skočim za volan, prižgem motor, menjalnik v ”R” in gasa. In japonec zaživi. Od tistega kupa snega ni ostalo ničesar, moj ego se je pa napihnu do novih razsežnosti. Zaljubljen sm. Uradno mu odpuščam visoko porabo. Vredno je

Vremena očitno še lep čas ne bo, zato tudi ne klica iz Brnika in letenja. Bomo pa brali. Trenutno – John Grisham: Ford County Stories. Začetek je obetaven. Sm pa pred kratkim tretjič končal knjigo mojega najljubšega avtorja Michaela Crichtona: State of Fear. Danes gremo na fitnes.

Pogrešam mojo psičko. Zelo.

Danes je bil produktiven dan. Sploh za tako leno bitje, kakršn sm jz zadnje dni. Zjutraj sm se zmenil z šefom Adrijine letalske šole, da pridem pogledat letala, morda celo na kakšen krogec, če bo vreme odgovarjalo. Guess what: ”METAR LJLJ 161030Z 00000KT 5000 -SN BR FEW007 BKN015 OVC027 M04/M06 Q1006 R31/190066 NOSIG” Or in other words:”Mraz, sneži” … O METAR in TAF vremenskih kodah kdaj drugič. Obljubim. Vem, da zgleda zafukano, ampak ni .

Eniiiveeeeej … zapeljem mati do šihta in grem proti Brniku. Po zelo lepi avtocesti, katero obdajajo sivo-zelena drevesa. Pridem na službeni odcep, ki vodi proti poslovnim zgradbam in hangarjem Adrie, Linxaira in še vojske … pa DHL ma tut eno grdo zgradbo tam. Tako rumeno. Fuj. Iščem parkplatz ampak ga ni. Vidim polno praznih mest, ampak je žal samo za uslužbence Adrie Airways. ”Soon …” si mislim in najdem prostorček za avto. Izstopim, pograbim high-vis jacket in odidem proti dispatchu. Srečam meni znanega pilota, ampak on mene ne pozna. Fak. Bruke. Sam to je šit pr men … obrazi. Prsežem, da ga poznam, obraze si zapomnim … imen pa nikoli. Svoje imam napisano na listu papirja zraven postelje, da je usako jutro šok čim manjši. Srečam šefa, ki je iz primorske¹,  in skupaj z potencialnim inštruktorjem odidemo proti parkiranim Piper Tomahawkom nekje pod snegom.

Na poti srečamo ne-preveč-prijaznega varkota, ki me ni hotel spustit čez. Ampak pol je vidu high-vis. Popustu je. Pri Adriinem hangarju je veliko letal firme MyAir, ki je bankrotirala. In zdej mamo enega njihovega Airbuska in dva CRJja. Nevem zakaj jih pač ne prebarvamo in ukrademo? Glavna atrakcija pa je naš A320 S5-AAB, ki ni več v barvah Adrie, ampak je bel. Prodan je namreč v Mjanmar. Letala so stara 19 let in Adria se odloči, da so ‘’stara”. Potem sm tudi jz že za u Mjanmar jebote! S5-AAC je pa že odšel. Letalo, na katerem sm prvič letel. Okej, dost emocionalnih izlivov. Najdemo enga Tomahawka in ga razsnežimo, odpremo in hop noter. Jaz in inštruktor. Primorec je ostal zunaj in naju kepal. Piloti nikoi ne odrastejo .

Avionček je znotraj malo majhen, ampak za preživet definitivno bo. Ampak je grd. Kot komar. Tečen, siten, neprijazen avion. Nepopustljiv v letenju. Njegova pravokotna krila mu dajejo precej vzgona, ampak rada vzgon pri že malo nenavadnih naklonih tudi zlomijo. Baje. Tako sm slišal. Slišal sm tudi, da je prav zato odličen avion za trenažer. Krasno. Inštruktor, primorec in jaz smo odšli nazaj v dispatch, kjer sm oddal formularje, za izdelavo kartice, ki mi bo omogočala dostop do letal.

Ob šestih je punca končala s faksom in odpeljal sm jo domov. Skupaj z mojo bivšo televizijo. Doma imamo 4, no zdaj 3. Uporablja se ena. Šaltamo na SiOL Trio in imamo big-ass LCD pošast. Kar pomeni, da imamo dva TV sprejemnika viška … skratka odpeljal sm ju domov, z ”tastom” sva ji namontirala TV in deluje. Itak. Kaj pa. Ni nek flat screen, ampak slika vsaj ni oranžna. Prej je bilo, kakor bi vsi ljudje na ekranu trpeli za odpovedjo jeter. Punca je medtem pojedla večerjo, potem sva pa odšla na predavanje o varnosti pri potapljanju. Izredno dobro izpeljana zadeva in našel sem favorita za inštruktorja tehničnega potapljanja

Skratka, PPL tečaj se začne Februarja, letim konec Januarja. Tako. In sm od Adrie … it’s good to belong.

Tole je pa testek zmogljivosti kamere mojega novega mobitela², Zanimalo me je kako snema, in kakšna je kvaliteta posnetkov, ko jih malo montiraš. Nič posebnega … ampak zajema del moje današnje poti

1. kar mu zavidam [↩]
2. ki ga imam že en mesec … [↩]

Že kar lepo število objav nosi tale naslov. Just a little patience … Je za prčakvat, ane. Yeeeeeeeeaaaaah … Je ja. Pesem je pač lepa.

Burno se imam. Spet sm doma, v domovini. Prišel sm v četrtek, ali je bila sreda … sej nevem. Vem, da me je na letališču čakal objem in poljub, kar je vredno več kot karkoli na tem svetu. Misel na to me drži pokonci zadnjih par dni. Pa vseeno malo lutam. Recimo danes, ko sem se vračal od punce, sm se zgubu. Relacija Domžale – Ljubljane in jz se znajdem v Kamniku heading north. Baš krasno. Enemu sm malo razoral polje, ker ni bilo boljšega kraja za obračat. Hvala mami za tole nokio, ki ma notr GPS. Life saver.

Blazen odziv na prejšnjo objavo. Mja, sej … men je blo tut šokantno. V detajle sploh nebi lazu, ker ja … the devil is in the details. Pogodba, ki sm jo podpisal, ne velja več, tako da sm doma. In zdej plavam v pravnih vodah.

Učeri sva šla s punco letet. Čisto tako, na simpl, da vidm če je še to to. To je še to. O ja, to je še definitivno to. Šlo mi je zelo dobro, in zato mi je inštruktor pustil dvakrat pristati letalo. Pravi, da še nihče pred mano ni na prvem letu tako lepo pristal¹. Pravi, da imam roko za to. Zdej bom počaku, da se mi vrne še veselje … pa volja … pa želja. Ostaja pa dejstvo, da me je tale sprememba totalno potolkla in bom rabu nekaj časa, da se v tem smislu poberem. Da si polepim krila, takorekoč.²

Sanje ne umrejo

Ne srkbet zame uglavnem … še sm stari jz, nekje malo globje sicer, ampak sm. Dokaz? Jutri grem nadlegovat urarja, ki mi je uniču mojo citizenko³. Če sm sposoben tega, se bom pobral

1. egotrip [↩]
2. When in doubt, duct tape it. [↩]
3. potapljaška ura [↩]

Po razmisleku, sm se odloču, da bo fotopost kdaj drugič, ker nimam dovolj materiala. Slabo vreme in gospa sta mi preprečila fotkanje letal. Gospa je rekla, da ne smem. Prav. Tko, da se bo nabral počas gradiva, pa bom objavu .

Včeraj zvečer smo šli v Oxford v kino gledat 2012. Film je ful uredu narjen, ampak se malo vleče. Začel se je ob 22:50, traja vsaj dve uri in pol, ampak angleži imajo okoli pol ure predfilmov. Skratka spal sm od treh zjutraj do enajstih. Potem smo se dobili s parimi sošlci in si malo ogledali zadeve. Našli smo simulatorjev Boeing 737-400, v enem so bili dovolj prijazni, da so nam pokazali kako dva tipa letita.

Zdej sm v sobi. Navajam se in mislim, da bo trajalo še kar nekaj časa. Drevesa so brez listov, trava je bujno zelena in ozračje res razmočeno. Na parkirišču je pa lepa luža. Prav lepo okrogla. Svašta. Jem bolj malo in še to ni kaj dobrega, zato sm presrečen, da sm založen z Bion tabletami, da dobim vsaj potrebne vitamine in te stvari.

Se je že začel. Punca od angleškega sošolca je dodala nizozemsko sošolko na fejsbuku in jo pol spet zbrisala. Potem je nizozemska sošolka komentirala na fotko angleškega sošolca in je njegova punca zbrisala komentar. OMFG! …

Nizozemce sm moral učit srbske kletvice. Dovolj rečeno o temu.

Pupa, ljubim te.

P.S.
Dežuje. Day 3.

Madafaka

Eto. Uniforma. Danes smo dobill uniformo. Sestavljena je iz petih srajc, od tega originalno 4 kratke in ena dolga, ampak ko sm tisto eno dolgo pomeril, sm ugotovu, da ji manjka 10 centi na rokavih. Sošolec Upesh¹ se mi ni mogu nehat smejat. Stalno je ponavljal mojo frazo ”I think I need longer sleeves” in crkaval od smeha. Jebat ga. Sej pol me je koj pohvalu. Zamenju sm tisto eno dolgo za šeeno kratko in zdaj imam 5 kratkih srajc. Zraven prideta dva para hlač, ena kravata, pas, debel in manj debel pulover, vetrovka in dva para epavletk. Fasal smo tudi flight-bags … usnjene pilotske aktovke. Notr pa darilca. Jeppesen airway manual, fuel tester, ki zgleda kot steklen dildo, kalkulator, čudn geo trikotnik, spank-spank ravnilo, knee-board² in veliko knjigo z naslovom 2008/09 UK AIM³. Skratka puno puno stvari.

Par tipov si ni znalo zavezat kravate. In kaj je rešitev? Sošolka izvađi iPhone kjer ma navofila za zavezovanje kravat. Smešno, sicer tudi deluje, ampak vseeno overkill. Jih bom nauču. Daje me domotožje. Ornk resno. Zakaj? Ker: imamo skupne skrete, imamo skupne tuše, skupne skrete in tuše iraški študentje puščajo usrane, ni domače hrane, je postelja za en kurac, imam sobo v kotu in je mrzla, je use kar je za jest iz mikrovalovke⁴, je jezik tuj…

Ampak gre na boljše. Uslužbenci so zelo prijazni in uvidevni, kar je za to ceno prav. Philip, ki je manager of Customer Services nas je včeraj zapeljal v Oxford in Kidlington, kar je zelo prijazno od njega. Letališče je dve minuti hoje stran od sob, prav tako učilnice. Imam že svojo security značko, s katero grem lahko kamorkoli, kadarkoli. Samo do letal ne. Razen, če nisem oblečen v takozvani ”hajviz”⁵ đeket. Predavanja se začno v ponedeljek. Takrat tudi šele dobimo knjige. Če bi jih že imel bi se z njimi komot zamotu in bi mi blo lažje. Tko je pa treba v kino. Fak, prov nevem kaj bi še napisu … use je novo in čudno. Mal je scary mal je kul. Danes smo se parkrat zares nasmejali, kar je dober znak. Če koga kej zanima naj pusti komentar …

Andrea, mi je kul. Sošolec iz italije. Iz mene je spravil še tistih par besed, ki jih znam. Pa vsaj eden, ki mi reče nazaj ciao. Hah!

Obljubim, da se jutri sprehodim in pofotkam večino zadev in naredim prvi fotopost. Obljubim!

To bi bilo to za danes. Bom probu skoraj vsak dan kej napisat.

Pupa, ljubim te.

Ciao!

P.S.
Dežuje. Day 2.

1. bivši stevard od Virgin [↩]
2. podlaga za map ki jo maš na kolenu ko letiš [↩]
3. Aeronautical Information Manual [↩]
4. Imamo ”kitchen area” v katerem ne smemo kuhati, zaradi fire alarma [↩]
5. high visiblity [↩]

Maturiral sem. Zdej je pa najino poletje. Blog bo ponovno oživel, ko bo čas zato. Po začetku Novembra, okoli desetega. Zdej pa grem nazaj uživat.

Ciao

Glava me boli. Stres prejšnjega tedna me je ujel in me pojebu. Šmrkamin boli me glava. Kašljam pa manj, zahvaljujoč moji pupi. Tableti so mi zadevo blažili, njene zeliščne kapljice v vreli vodi pa so me prešvicale in prepucale. Zdej vsaj manj kašljam.

Tri dni še mature. Sami ustni izpiti. Ni čudno, da me glava boli.

Jao. Da bi bil jz srečnež, ki bi zadel 150.000.000 € na loteriji. Najprej bi poskrbel za svoje najbližje. Da bi lahko potem mirne volje ostalo zapravil zase …

Santi suha obleka pa dve 15l Luxfer 232bar jeklenki pa manifold, pa 2 7l luxfer jeklenki za dekompresijo pa še dve 15l Luxfer jeklenki za rezervo pa dva Apeks regulatorja pa še dva Apeks regulatorja za 50% in 100% O2 pa DiveX 850 Cuda skuter pa Halcyon primarna luč pa še dve sekundarni lučki pa Scubapro Jet fins pa dva Megaladon rebreatherja pa dva Suunto HelO2 računalnika pa štriki pa lift bags pa še kej bi se našlo. Od opreme. Potem pa selitev v egipt za eno leto. Use na pavzi in celo leto tečajev in potapljanja. Extended Range, Decompression Procedures, Normoxic Trimix, Hypoxic Trimix, Free diving 1,2,3. In potem bi se potapljal. Po jezerih, rekah, oceanih, jamah in potopljenih rudniških jaških. In bi uživau, kot otrok. Potem pa spet mojim kaj. Ker kaj je sreča če je ne deliš

Ampak na srečo nism tak blazn materialist. In na srečo sm blazno srečen s tem, kar imam. Imam veliko .