Nietzsche je med drugim rekel, da če se zazreš v brezno, se tudi brezno zazre vate. To lahko potrdi vsak, ki je se je kdaj znašel pred ali nad breznom brez dna. In med njimi sem jaz. Nekoč dolgo nazaj, pred dvanajstimi leti, sem kot mali pamž čofotal ob obali grškega Santorinija. Morje imam že od malega rad, zato mi je bilo to početje v naravi. Držal sem se obale in nisem se oddaljeval za več kot 50 metrov, toda vseeno sem šel predaleč. Mojo malo ekspedicijo, ki je bila do takrat usmerjena v floro in favno, je nenadoma prekinilo veliko, črno brezno. Obstal sem, ležeč na površju v krču strahu. Vse kar sem videl je bilo črno. Žarki sonca so brez uspeha prodirali v globine. Bilo je fantastično. Strah se je prelevil v zanimanje, to pa v radovednost. Zdaj vem, da je bilo med mano in skalnatim dnom vsaj dobrih 200 metrov hladne vode.
Zanimanje ostaja, radovednost pa tudi. In danes sem isti. Šel bi pogledat. Zanima me, kaj je tam spodaj. I want to boldly go, where no man has gone before. Ampak so že bili, torej je mogoče. Globina -200m sploh ni nedosegljiva … je samo nora.
Fiziologija človeka je omejitev, ampak človek je pameten. Kaj je problem pri potapljanju? Problem je pritisk in njegov vpliv na plin, ki ga dihaš. Preprost potop na -20m s stisnjenim zrakom ne predstavlja problemov, toda globje greš, bolj postane nevarno. Pri -35m se začne cona dušikove narkoze, katere simptomi so podobni pijanosti. Pri okoli -60m pa potapljač vstopi v nevarno cono kisikove toksičnosti. Simptomi tega sindroma pa so bolj resni, saj med njih spadajo hudi mišični krči in izguba zavesti. Posledica je, da se ti mišice v obrazu sprostijo in izgubiš regulator. Potem pa vdihneš.
Zakaj se to dogaja? Vsak plin ima svojo mejo varne uporabe. Avtonomni podvodni dihalni sistem deluje na principu dovajanja dihalnega plina pod tlakom enakim okoliškemu. Torej če se nahajam na globini -30m, kjer je tlak 4 atmosfere diham plin pod enakim pritiskom. Plin je seveda stisnjen, zato je v vsakem vdihu na tej globini 4-krat več zraka, kot na površju. Hecno, ne?
Če potapljač diha zrak ima v jeklenki binarno mešanico plinov: dušik[≈79%] in kisik[≈21%]. To se zapiše v decimalni obliki kot 0.79 in 0.21. Ker je delež kisika v plinu 0.21 je to tudi njegov parcialni tlak pri eni atmosferi. Isti princip velja za dušik. Na globini -30m je torej parcialni tlak kisika 0.84, dušika pa 3.16. Meja za dušikovo narkozo je PPN2 = 3.5, za kisik pa velja PP02 = 1.4. Podiranje teh meja je možno, ampak je riskantno.
Drug problem je še ena lastnost dušika. Rad se zadržuje v telesu. Z vsakim vdihom, ki ga potapljač naredi na kakršnikoli globini, zadrži v sebi nekaj dušika. Ta pa je v kombinaciji z prehitrim dvigom vzrok za dekompresijsko bolezen. Kaj se zgodi? Potapljač diha, dušik se raztopi v mehkih tkivih. Če krši globinske ali časovne omejitve potapljanja brez dekompresijskih postankov, je raztopljenega dušika preprosto preveč. Potapljač se dvigne v manjše globine, kjer je okoliški tlak manjši, dušik nima časa se izločiti skozi dihala in nastanejo mehurčki v mehkih tkivih. Baje zelo boleče.
Če nas ta problem preveč pesti, mene ja, se odločimo za potaplanje z mešanicami. Enriched Air Nitrox, ali obogaten zrak je hiperoksična binarna mešanica. To si lahko predstavljamo, kot zrak z dodanim kisikom. Potapljanje s takimi mešanicami znatno zmanjša absorbcijo dušika v mehka tkiva, zato je popularna za majhne globine. Ker pa je raven kisika povečana, se maksimalna globina zmanjša, saj PPO2 hitreje doseže vrednost 1.4. Z mešanico EAN36 se lahko potopimo samo do -28m.
Za globoko potaplanje pa se uporablja terciarne mešanice, sestavljene iz kisika, dušika in helija. Prisotnost helija v plinu zmanjša narkotičnost dušika. Najbolj znana terciarna mešanica je trimix. Delimo jo na normoksično in hipoksično. Normoksičen trimix se uporablja na globinah okoli -50m, kjer helij preprečuje hudo dušikovo narkozo. Hipoksičen trimix pa ima odstotek kisika zmanšan tudi do 10%. Taka mešanica ima minimalno globino varne uporabe, ker je dihanje kisika pri parcialnem tlaku manjšem od 0.16 nevarno, saj lahko povzroči hipoksijo. Mešanico TX10/70 lahko varno uporabljamo šele pri -10m in dalje. Takšna mešanica je dobra za globino -100m in jo imenujemo ”bottom mix”.
Dihanje helija pri visokih parcialnih tlakih lahko povzroča HPNS ali ”High Pressure Nervous Syndrome”, simptomi katerega so tresavica, slabost, vrtoglavica .. vendar pa je sindrom nenevaren in simptomi se poležejo z dvigom na manjše globine. Zanimivo pa je, da majhen odstotek dušika v mešanici blaži HPNS.
Druge mešanice:
-Heliox: mešanica iz kisika in helija, ki se uporablja za globoko potapljanje. Je malce dražja od trimixa. Navadno je hipoksična z odstotkom kisika nekje okoli 10%.
-Hydreliox: mešanica iz kisika, helija in vodika. Testi so pokazali, da je uporabna do globin okoli -500m, z nadalnjim potencialom, toda na globinah večjih od -300m postane omejitveni faktor tudi vodikova narkoza.
-Neox: mešanica kisika in neona. Gre za zelo drago mešanico, ki se uporablja na globokih potopih, vendar je precej nevarna.
-Triox: mešanica kisika, dušika in helija. Gre za hiperoksično trimix mešanico, ki se uporablja do -50m, z namenom minimizirati učinke dušikove narkoze.
-Hydrox: mešanica iz kisika in vodika, ki je bila testirana za zelo globoke potope. V hiperbarični komori so v franciji simulurali potop na -701m, kar je bil najgloblji, sicer simulirani, potop človeka.
Diving is fun.
Kjer je volja, je tudi pot 
Pridni bodte 
.
!
Njena je bejba-model, moja pa tall-model. Lepe. Črne. S sivim napisom. BARE. 7mm. Arctic. Pfuuuuuuu …. 
